Odpravljanje stresa, utrujenosti in glavobola

Misel sama lahko aktivira naš stresni odziv – in ga tudi ohrani.

Ljudje imamo podobno zgradbo kot živali. Kadar opazimo nevarnost, se vključi naš avtonomni del živčnega sistema in energija steče. Enak odziv je tudi pri živalih v naravi, kadar začutijo, da jim preti nevarnost. V prazgodovini nam je prilagodljivi nagonski odziv telesa na dražljaje iz okolice pomagal, da smo se ubranili plenilcev in ostalih nevarnosti za preživetje.

Vsak trenutek, ko telo izstopi iz kemičnega stanja ravnovesja, imenujemo 'stres'. Stres je prirojeni odziv telesa na izgubo ravnovesja in poskus, da se vrne v prvotno stanje. Ne glede na to, ali smo zagledali leva v puščavi, v trgovini srečali bivšega prijatelja, s katerim nismo v najboljših odnosih, ali pa smo iz sebe, ker zaradi prometnega zamaška zamujamo na sestanek – vedno vključimo stresni odziv, ko se odzovemo na zunanje okolje.

Za razliko od živali lahko človek odziv 'bori se ali zbeži' vključi samo v mislih. A ni nujno, da je misel povezana z našimi trenutnimi okoliščinami, saj lahko enak odziv vključimo v pričakovanju prihodnjega dogodka. Naše stanje pa se še poslabša, kadar se s stresom odzovemo na slabe spomine in bolečino iz preteklosti. Bodisi da trenutno doživljamo izkušnje, ki sprožijo odziv na stres, ali pa se jih samo spominjamo – naše telo se znajde v prihodnosti ali v preteklosti. Kratkoročne stresne situacije pretvarjamo v dolgoročne, s čimer si škodujemo.

Po drugi strani pa žival nima sposobnosti tako pogosto in na tako lahek način vključiti odziv stresa. Ko ji več ne preti nevarnost, je ne preganjajo misli o tem, kaj se ji je zgodilo pred nekaj trenutki, kaj šele pred nekaj meseci. Ponavljajoči se stres je zelo škodljiv, ker organizem nima mehanizma, ki bi se lahko spopadel z negativnimi posledicami tako pogostega in dolgotrajnega stanja. Z drugimi besedami, nobeno bitje ne uide posledicam dolgotrajnih izrednih razmer. Ko stresa ne moremo izključiti, smo na dobri poti do fizičnega zloma, saj v stanju 'bori se ali zbeži' ne moremo dolgo delovati.

Kaj se zgodi, ko vitalno življenjsko energijo porabimo za odzivanje na zunanje dražljaje?

Ko usmerjamo pozornost na neželeno situacijo ali problem, nam ostane zelo malo energije za normalno delovanje vitalnih funkcij organizma. Imunski sistem sicer upravlja fiziološke funkcije v organizmu, a ne deluje normalno, kadar mu primanjkuje energije za obnovo. Vloga imunskega sistema je usklajevanje odziva na dražljaje iz okolice, zato glede na količino in moč prejetih informacij poskuša vzdrževati ali uskladiti napetosti znotraj organizma. Kadar je prejetih informacij več, kot jih imunski sistem lahko uskladi, je prvi odziv telesa utrujenost, razdražljivost ali popuščanje koncentracije, lahko se pojavi glavobol in nazadnje tudi prehlad ali angina.

Razlika med živalmi in ljudmi v stresnih situacijah je ta, da mi svoje travmatične situacije znova in znova predvidevamo ali podoživljamo. Dolgotrajno oziroma ponavljajoče se porušeno kemijsko ravnovesje v organizmu lahko sčasoma postane celo naša navada. Učinek 'domin' pri sproščanju hormonov in drugih kemičnih spojin, ki jih organizem izloča kot odziv na stres, zmoti delovanje genov, kar se kasneje lahko pokaže kot bolezensko stanje.

V preteklosti je bilo stanje stresa kratkotrajno, torej samo dokler ni nevarnost minila, kar je bil obrambni mehanizem in koristen biokemijski odziv. V novejšem času pa se je spremenil v zelo škodljiv način življenja ali celo navado.

S psihološkega vidika pretirana proizvodnja hormonov stresa ustvarja čustva jeze, strahu, zavisti in sovraštva, ki spodbujajo občutek agresije, frustracije, tesnobe in negotovosti, ta pa vodijo v bolečino, trpljenje, žalost, brezup in depresijo. Veliko ljudi je večino časa preobremenjenih z negativnim mislimi in občutki, kajti stres pričakujemo ali ga ponovno ustvarjamo s spominjanjem preteklih dogodkov. Večina naših misli in občutkov je tako posledica močnih hormonov stresa v boju za preživetje.

Ko vključimo stresni odziv, se osredotočimo na tri najpomembnejše dejavnike:
° telo - moram poskrbeti zanj,
° okolje -  kam naj grem, da pobegnem nevarnosti,
° čas - koliko časa imam, da se izognem nevarnosti.

Ko živimo v stanju 'boja za preživetje', smo zaradi stresnega odziva in hormonov prisiljeni osredotočiti se na telo, okolje in čas. Zato sami sebe definiramo znotraj omejene fizične realnosti in postanemo manj zavestni, manj prisotni in manj pozorni. Z drugimi besedami, spremenimo se v 'materialiste' – navajeni smo misliti le o tem, kar se dogaja v zunanjem okolju, in svojo identiteto omejimo na telo, pozornost pa usmerjamo na predmete, ki jih imamo, na ljudi, ki so okrog nas, kraje, kamor bi morali iti, probleme, ki nas pestijo, frizuro, ki nam ni všeč, na dele telesa, težo, svoj videz in na čas, ki ga imamo ali pa nimamo … ali razumete?

Dandanes več kot tretjina prebivalcev redno jemlje antidepresive, sindrom kronične utrujenosti in stresa pa je pri sodobnem človeku že nekaj povsem normalnega. Eden od osnovnih vzrokov za apatijo je pomanjkanje življenjskega cilja in s tem povezane življenjske energije.

Ne dovolite stresu, da oblikuje vaše življenje.